Med je sestavljen iz različnih sladkorjev (do 76 % ), vode (okoli 18 % ) in drugih snovi (okoli 6 % ) . Zaradi sladkorjev je med sladek, zaradi vode je tekoč, druge snovi pa povzročajo razlike med posameznimi vrstami medu, kot so barva, vonj in okus. Te so v medu v manjših količinah, so pa to mineralne snovi, vitamini, encimi, hormoni, inhibini (snovi, ki zavirajo razvoj bakterij), kisline, beljakovine in flavonidi (rastlinska barvila) .
Sladkorji v medu so lahko prebavljivi, saj večina spada med tako imenovane enostavne sladkorje (monosaharide). V medu je tudi nekaj disaharidov in polisaharidov (sestavljenih sladkorjev). Razmerje sladkorjev v medu je tako:
-sadni sladkor ali fruktoza 38-42 %, grozdni sladkor ali glukoza 30-32%, običajni trsni ali pesni sladkor, saharoza 6-7,5%, maltoza in drugi disaharidi 1-2 %, polisaharidi 0-1,5 %
Glukoza in fruktoza sta enostavna sladkor ja (monosaharida), ki sta lahko prebavljiva in prehajata direktno v kri. To se pravi, da je presnova medu lažja in hitrejša od presnove navadnega sladkorja. Vse vrste medu vsebujejo tudi več ali manj dekstrinov (škrobnih sladkorjev). V svetlih vrstah medu je odstotek dekstrinov majhen (0,5--1%), v temnih pa večji. V mani jih je celo preko 10%. Dekstrini dajejo medu lepljivost in gostoto. Sadni sladkor (fruktoza) v medu je bolj sladek kot sarahoza, ta pa je spet bolj sladka kot glukoza. Okus in aromo dajo medu eterična olja, ki pa se lahko zaradi napačnega skladiščenja kmalu izgubijo.
Organizem mora vsak dan dobiti v svoji hrani majhne količine elementov, ki so za obstoj nujni: železo, baker, mangan, kobalt, molibden, cink, silicij, jod, fluor. `V medu so vedno našli železo, baker in mangan, v gozdnem medu pa celo več elementov, posebno fosforja in železa. Znano je, da mineralne snovi, ki so v organizmu v zelo majhnih količinah, igrajo veliko biološko vlogo, saj skupaj z encimi, vitamini in hormoni vplivajo na razvoj organizma.
Poleg mineralnih snovi vsebuje med tudi encime. Nekateri raziskovalci pojasnjujejo izredne lastnosti medu prav s temi encimi, ki imajo v organizmu zelo pomembno vlogo. Če jih v zelo majhnih količinah primešamo nekaterim zmesem, povzročijo, da tečejo procesi, ki so sicer zapleteni, zelo hitro in brez težav. Najpomembnejši encim v medu je invertaza, ki je pomembna za dozorevanje medu, v človeškem telesu pa pretvarja navaden sladkor v enostavne sladkorje. Pri daljšem segrevanju na 45 °C krajšem na 70 °C se razkroji. V medu so dokazali tudi hormon acetilholina, ki je za življenje zelo pomembna snov. Je kemični prenašalec dražljajev pri živčnem sistemu. V medu se dobro ohranja in ga ne uniči niti dolgo segrevanje. V cvetličnem medu ga je več kot v gozdnem.
Inhibini so snovi, ki zavirajo razvoj bakterij ali jih celo uničijo, in jih tudi najdemo v medu. Lahko jih imenujemo tudi antibakterijske snovi ali baktericidne. Ker so med tisočletja uporabljali za zdravljenje ran, so raziskovalci začeli izvajati sistematične poskuse o učinkih medu na bakterijske kulture. Delali so vzporedno poskuse z naravnim in prevretim cvetličnim ter umetnim medom. Dokazali so, da le naraven ne segret med zavira rast vrste nevarnih klic in jih včasih tudi zamori.
Vse vrste medov vsebujejo solno in fosforno kislino ter organske kisline: ocetno, jabolčno, citronsko, mlečno, masleno, jantarno, pirogrozdovo, glukonsko itd. Kisline izvirajo v glavnem iz čebelje ustne slinavke in le malo iz rastlin. Medu dajo poseben okus in vonj.
Zelo pomembne snovi za človeški organizem, ki so v medu, so vitamini, vendar ne v velikih količinah. Več jih je v matičnem mlečku in cvetnem prahu, toda tudi količina iz medu je pomembna, saj dopolnjuje tisto, ki jo človek dobiva z drugo hrano. Količina vitaminov v medu je odvisna od rastline, s katere je čebela nabrala nektar, torej od cvetnega prahu, ki ga med vsebuje. Med vsebuje malo vitamina C in vitamine skupine B. Beljakovine so tudi sestavni del medu in prehajajo v med iz nektarja ter cvetnega prahu. Poleg beljakovin najdemo v medu tudi njih sestavne dele, to je aminokisline, vendar je količina vseh beljakovin v medu zelo majhna. Med vsebuje tudi rastlinska barvila, od katerih so pomembni flavonoidi. To so snovi fenolne narave, razširjene po vsem rastlinskem svetu, razen med algami in glivami. So biološko aktivne v majhnih koncentracijah in za človeški organizem tudi pomembne.
Med kot posebna naravna snov ima tudi svoje fizikalne in kemične lastnosti. Najbolj opazen pojav je kristalizacija, ki je naraven pojav v medu - zato se med imenuje tudi strd in nastane, kadar glukoza ni več tekoča, ampak tvori kristale. Zaradi tega postaja med trden. Med spremeni barvo, ni več prozoren in spremeni tudi okus. Več ko je glukoze, hitreje pride do kristalizacije. Najugodnejša temperatura za kristalizacijo je od 10-20 °C. Nad 27 °C do kristalizacije ne pride, prav tako ne pri stalno nizkih temperaturah. Nekateri čebelarji ne preprečujemo kristalizacije, ampak jo celo usmerjamo. Tekočemu medu vmešajo drobne kristale glukoze in dajo nato med v hladen prostor. Tak med kristalizira, a ni trd in je primeren za mazanje. Najhitreje kristalizira sončnični in repičin med, najteže pa akacijev, višnjev in žajbljev.
Več ko vsebuje med vode, manj je možnosti za kristalizacijo, toda tak med lahko hitreje »zavre«.
Odstotek vlage v medu je v tesni zvezi s specifično težo medu. Specifična teža neke snovi je odnos njene teže proti teži iste količine vode. 1 l vode tehta 1 kg. 1 l meda je več kot 1 kg, zato ker je v vodi sladkor. Če je med redkejši, je bolj lahek, čim gostejši je, tem težji postaja. Specifična teža kvalitetnih medov je preko 1,42.
med je potrebno kupovati direktno pri čebelarju. V takem primeru obstaja velika verjetnost, da med ni bil segrevan, ter da se mu ni dodajala sladkorna raztopina, kar je slučaj pri medovih, ki imajo zelo nisko prodajno ceno.
